Prvi jesenski planinski tabor za mlade pohodnike

V soboto in nedeljo, 18. in 19. novembra, se je Mladinski odsek z učenci od 4. do 6. razreda odpravil na prvi jesenski planinski tabor na planino Šija pod najdaljši slovenski greben, Košuto.

Ob 8.00 uri se je na parkirišču pri kmetiji Matizovec zbralo 16 nadebudnih pohodnikov iz treh različnih osnovnih šol. Zaradi nizkih temperatur smo se kar hitro odpravili na pot, že prvih nekaj metrov pa nas je ogrelo nošenje težkih nahrbtnikov. Po približno dveh urah smo prispeli do doma na Kofcah, kjer so nas pozdravili prvi sončni žarki, malo pred 11. uro pa do cilja, kjer smo se udobno namestili in dodobra raziskali kočo in njeno okolico. Po kosilu je sledila kratka priprava na turo, nato pa smo se odpravili po lahkem brezpotju v smeri gori Kofce, kjer so se nekateri prvič spoznali z bolj tehničnim terenom. Užitki ob novih izzivih za razliko od klasičnih lahkih markiranih poti in razgledih na jesensko obarvano naravo s pobeljenimi Kamniško-Savinjskimi Alpami so bili nepopisni. Ker nas je že lovila tema, se nismo povzpeli na greben ampak odpravili nazaj proti koči, kjer je sledila kurjava ognja na zunanjem ognjišču, ki je zaradi mokrega lesa predstavljala pravi izziv. Udeleženi so se soočili še s kratkim planinskim obredom oz. zaprisego »Gorski deklini«, nato pa smo skupni prostor, ogrevan s krušno pečjo, nekateri izkoristili za druženje ob družabnih igrah, drugi pa so se greli z vragolijami v svojih skupnih sobah.

Kljub na pol zimskim razmeram (koča ni izolirana in je bilo glede na zunanjo temperaturo -4°C v notranjosti kar hladno), smo noč vsi preživeli. Po zajtrku smo si ogledali zemljevid, se pogovorili o osnovah orientacije in se odpravili na pohod po Graničarski poti pod grebenom do Tegoške planine in nazaj mimo planine Pungrat ter prišli direktno na kosilo, ki smo ga lahko presenetljivo za mesec november, pojedli zunaj na soncu. Za piko na i sta nas oskrbnika zopet posladkala z domačim jabočnim štrudlom. Po pakiranju smo preostali čas na planini izkoristili še za učenje vozlov, nato pa se z utrujenimi nogami, bogatejši za še eno nepozabno izkušnjo in napolnjenimi baterijami za nov teden počasi odpravili nazaj v dolino. Poslovili smo se s še enim prekrasnim zahodom in obsijanim Velikim vrhom, po približno uri hoje pa smo si spust v temi popestrili še s čelnimi svetilkami.

HEJA HEJA, ŠIJA!